Predstavitev
Projektov

Predstavitev strojev
in njihov namen v preteklosti

Nadaljuj z Branjem

Mlin na Veter

Eden od Poslednjih

Mlini na veter so že pred več desetletiji izginili iz slovenskega prostora, leta 1998 pa je Rudolfu Vogrinu iz Jakobskega, skupaj z domačini uspelo postaviti repliko mlina na veter. Dolgo je tlela ideja, da bi uresničil očetovo željo po mlinu na veter, zato je na domačiji organiziral štiri likovne kolonije, umetniki pa so 72 del poklonili za izgradnjo mlina. Leta 1996 je na domačiji nastala galerija z likovnimi deli in njegovimi lesenimi skulpturami. Pred 20 leti se je začela pisati zgodba o največjem delujočem mlinu na veter pri nas, visokem 19,5 metra, vetrnice pa merijo 15 metrov, ki je postal simbol kraja. Mlini na veter niso etnografska značilnost Slovenije, a prav vzhodna Štajerska je bila najbolj južni del območja vetrnih mlinov. Tod so prevladovali potočni mlini. Vogrinov mlin je nadomestil do leta 1940 delujoči Petričev mlin na Gomili ter do 1952 delujoča Bečev in Komperšakov mlin na Plodršnici. Mlin je Rudolf izdelal po lastni zamisli s pomočjo domačih izvajalcev. Vsa leta ga je uporabljal in vzdrževal; še danes ob ugodnih vetrnih razmerah daje energijo za lastno razsvetljavo, zmelje bučna semena za hladno stiskano olje, iz žita zmelje moko. Mlin je zgradil v obliki grajske utrdbe oziroma obrambnega stolpa. Odkar veter nad domačijo poganja mlin, Vogrinova nista kupila kruha, ob 20-letnici njunega mlina pa si želita še več obiskovalcev iz Slovenije in tujine

Nadaljuj z Branjem

Rudolf Vogrin

Življenje

Ni ga Jakobčana, ki ne bi že od nekdaj poznal bradatega Rudolfa Vogrina - Dolfa, zbiratelja starin, ljudskega pesnika, rezbarja, kovača, inovatorja, radiestezista. Rodil se je leta 1944 kot najmlajši od štirih otrok v kmečki družini. V šolo ni hodil rad, raje je doma izdeloval mlinčke na vodo in jih preizkušal v bližnjem potočku. Pri pouku se je dolgočasil, zato je v staro leseno šolsko klop izrezljal vasico Šentjakoba, in ko je to videl šolski nadzornik, so klop razstavili in rezbarijo izobesili na šolskem hodniku. Kmalu je izdelal vozno leseno kolo in leseni čoln s turbinami, s katerim so se prevažali po vaškem ribniku.Domačini so ga pogosto srečevali na različnih prireditvah tudi kot fotografa. Ima hčerko in sina, sedaj že štiri vnuke, ki pa ne živijo v Jakobu. Starejša brata sta odšla s trebuhom za kruhom, radovedni Rudolf pa za njima v obljubljeno Nemčijo, a po nekaj mesecih domotožja se je vrnil domov. Veliko je razmišljal o izboljšavah strojev, eno celo patentiral na Dunaju. Popravljal je kmetijske stroje, po svojem patentu začel izdelovati nove puhalnike za seno, drobilnike za koruzo s storži, kar mu je začelo prinašati zaslužek. Pred nedavnim je iz starega invalidskega vozička naredil prototip na sončno energijo, s katerim se občasno popelje v center vasice. Ukvarjal se je z radiestezijo in domačinom iskal vodo. (vir:Večer)